Ljubljana – Prule – Arhiv objav

19. 6. 2018 – Mimi Šegina je obiskala skupino Ljubljana – Prule in se družila z njimi. O tem, kako jih je doživela, lahko preberete v spodnjem zapisu. Foto: Mimi Šegina

Na Špici je špica!

Jutro, 19. junij, z Bicikljem se pripeljem na Špico in parkiram. Gospe in gospodje se pretegujejo, lovijo ravnovesje na eni nogi, se prepogibajo in čepe obmirujejo. Tako oni začnejo svoj dan, pripadniki zdravega gibanja z imenom Društvo Šola zdravja. Pogled na mirno zeleno, ki se razliva pred nami je presenetljiv v svoji preprosti lepoti. Po polurni vadbi je čas za pogostitev: pikamo narezane dinje s tem in onim prelivom, zobamo paličke, ki rade gredo za zobe in zato jih je treba poplakniti, z likerjem ali z vodo, po izbiri.

Skupina Špica je začela svojo zgodbo 1.4.2012, ko je ta prostor zasedala le trava in nekaj lepih, mladih vrb.  Ko je Savica, vodja vadbe in ustanoviteljica skupine, hodila leto poprej vadit na Livado, so jo shecali, da po izobraževanju in nekaj pridobljenih izkušenj osnuje novo skupino na Prulah. Savica se posmeje, da takrat še ni vedela, da je prostovoljka, a je danes z vsem srcem in ni dneva, da bi umanjkala. Skupino je ustvarila sama tako, da je delila listke po hišah in prijateljicam, ki so potem povabile svoje prijateljice… Njihova jutranja vadba se je začela z 12 članicami. Danes skupina šteje 35 članov, od tega je 5 moških. Zdaj pa novi člani pridejo kar sami. Prav vadba je tisto, kar jih požene v nov dan – Ani in Majdi ni težko vstati vsako jutro ob 6.00, da bi se počasi uredili, pozajtrkovali in nato odkorakali na Špico. Savica pravi, da so med seboj zelo povezani, skrbijo za vsakega posameznika in si pomagajo, če je potrebno. Občutek skupnosti in pripadnosti ter predvsem skrb za sočloveka jim je nekaj normalnega, privzgojeno še iz težkih časov otroštva. Vse tri gospe so rojene za časa 2. svetovne vojne in so mi povedale marsikaj zanimivega: Ana z Vipave se spominja, kako so v vasi predle volno in pletle tople nogavice za partizane, jim nosile v gozd priboljške spečene za Veliko noč in Božič. Savica, katere teta je bila aktivistka OF, je bila še otroček v vozičku, ko je jokaje na kontrolnih točkah dosegla, da ju s teto niso tako natančno pregledovali. Tako so lahko skrita sporočila neometano potovala v okupirano Ljubljano. »Ker je bilo hrane malo zaradi žičnate ograje okoli mesta, smo razprodali vse kar je bilo vrednega, da smo kupili osnovno živež.« Majda, ki je rojena ravno 6. aprila, se spominja, da so na njen rojstni dan, ko so bombardirali Beograd, čisto pozabili, kar pa ni nobenemu štela v zlo. »Vojna je nekaj najhujšega, kar lahko doleti človeka,« pravi.

Četrtino skupine predstavljajo gospe starejše od 80 let, Ana in Majda pa jih štejeta 92. In s prihodom vedno prehitita vse ostale, čeprav si ena pomaga s palicama, druga s hojico. Slednjo je Ana pridobila pred kratkim, po padcu in zlomu kolka. »Kar odneslo me je,« pravi, »potem sem ležala na tleh in čakala do jutra, da sem potrkala sosedom na steno in so ti prišli na pomoč.« Ja, nič kaj luštno ni biti sam doma, ko se take reči zgodijo. Majda, njena »sošolka« iz Šole zdravja, je vedno ob njej – dopoldan, ko gresta na vadbo in popoldan, ko rešujeta križanke ali gresta kam na krajši potep. Botanični vrt je krasna izbira za tople poletne dni, pravita. Ravno prav velik, z močno senco in prijetno kavarnico. V parku je vedno kaj za občudovati: mogočna drevesa, pisane rože, migetajoči ribnik, razposajene šolarje, v tablice z napisi zagledane turiste in obiskovalce kar tako. A na Špici je najlepše!

Pogovor ob jutranji kavi je minil kot bi trenil. Člani Šole zdravja so se počasi razkropili – vsak po svojih obveznostih, ki jih tudi v teh letih ne manjka. Koliko zanimivih zgodb skrivajo v sebi in kako z veseljem zrejo v vsak trenutek, sem pomislila. Tudi starost je lahko lepa, če jo imaš s kom deliti.

Besedilo in fotografija: Mimi Šegina
_____________________________________________________________________________________