Kidričevo – Arhiv objav


Pismo, ki ga zaradi pomanjkanja prostora, nismo uspeli umestiti v časopis DŠZ, št. 4.

Šola zdravja tudi na podeželje

Zadnjih nekaj let veliko vikendov in dopustov preživljam v našem najlepšem primorskem mestu, v Piranu.

Na jutranjih sprehodih ali počasnih tekih sem velikokrat naletela na telovadke in telovadce, večinoma v oranžnih majicah. Prijazno so me povabili k sebi. Pa sem pristopila in poskusila z vajami, ki jih je prijazno razlagala in demonstrirala gospa v sredini kroga.

Po telovadbi smo se pogovarjale in po malem spoznavale. Ugotovile smo, da nas povezuje želja po samopomoči pri bolečinah. Ker smo tako skupaj večinoma starejši ljudje, občasno čutimo težave v različnih delih telesa. Če pa telo redno razgibavamo, se bolečine zmanjšajo ali jih celo preženemo.

Vaje so sestavljene tako, da jih zmore vsak, razgibajo pa celo telo. Zdi se mi, da je poudarek celo na tistih mišicah, ki jih pri vsakdanjih opravilih nič ali zelo malo gibljemo, zato je »1000 gibov« pravi izraz za raznolike vaje. Če jih delamo natančno, sčasoma napredujemo v svoji gibčnosti. Tako se boljše počutimo in smo bolj zadovoljni, ko vidimo rezultat v svojem napredku. Vsak dela vaje zase, po svojih sposobnostih, glede na svoje telo. Še več pa nam pomeni družba, ki nas potegne vase. Veliko si imamo povedati, na koncu pa se vsakič prisrčno nasmejemo kakemu vicu. Smeh pa je tako pol zdravja. Tudi če si starejši, morda osamljen, čutiš pripadnost skupini, kjer najdeš somišljenike, podporo in zaupanje. Zato takšno, čeprav kratko druženje ob telovadbi, dobi še drugi, socialni pomen.

Ker živim na ptujskem koncu naše Slovenije, natančneje v okolici vasi Cirkovce na Dravskem polju v občini Kidričevo, tudi doma enkrat tedensko obiskujem večerno telovadbo v Kidričevem. Ampak če primerjam, da je to v Piranu in tudi drugod v Sloveniji vsak dan zjutraj in zunaj, pogrešam to v svojem kraju. Vem, da je nam najbližja jutranja Šola zdravja vsakodnevno na Ptuju in lani so začeli tudi že v Kidričevem, a je to za nas, Cirkovčane, predaleč. Morali bi se vsakodnevno voziti sedem km v eno smer, kar je že za starejše krajane lahko problem. Veliko lažje bi bilo, če bi ta način razgibavanja približali ljudem na vasi, kot je to na obali, kjer je skupin zelo veliko, in je to praktično na dosegu roke, tudi če je oseba brez brez avtomobila.

Vsakodnevno jutranjo vadbo bi bilo najbolje uvesti v vsako bivšo krajevno skupnost, kjer je šola, trgovina, gasilski dom, ali pač primeren prostor. Na voljo bi morala biti vsem, ki želijo telovaditi in biti tudi bolj zdravi, to pa smo mi vsi. Zato priporočamo ŠOLO ZDRAVJA vsakomur. Izgovor »nimam časa«, zlasti pri moških, ker smo v večini ženske, ne zaleže, ker trideset minut na dan za »dobro jutro« ima vsak, brez izgovora. In po jutru se dan pozna, to vam zagotavljamo.

Želimo, da to omogočite tudi ljudem na vaseh, ker se že tako ali tako vozimo za vsak opravek v mesto. Obenem pa izgubljamo povezanost, ki bi jo tudi na tak, čeprav malo drugačen način, spet pridobili, saj tudi ljudje na podeželju veliko (preveč) posedamo za televizorjem in se vse manj družimo.

V želji po zdravem življenjskem slogu mladih in starejših v skupno dobro nas vseh bomo z vajami nadaljevali in jih po nasvetu vodje »poglobili«. Pri tem pa se nam jih mora pridružiti še več, da bomo vsi skupaj srečnejši. Vsak je odogovoren zase in za lastno zdravje.

Zapisala: Marija Jurtela, Zg. Jablane

X