Po decembrskem druženju JUHUHU 1 smo zaposleni in zunanji sodelavci Društva Šola zdravja tudi pred poletnimi počitnicami dočakali novo skupno dogodivščino – JUHUHU 2. Tokrat nas je pot vodila v Belo krajino, na Turistično kmetijo Žagar v slikoviti vasi Damelj, ki leži v osrčju Krajinskega parka Kolpa. Čakala nas je prava poletna avantura – spust po reki Kolpi. Verjemite, meni je že besedna zveza spust po reki zvenela precej zastrašujoče. Pa ni bilo tako. Bilo je PRELEPO!
Že zgodaj zjutraj smo se iz različnih koncev Slovenije odpravili proti Beli krajini: Simon, Andraž, Brigita, Eva, Nina in Neda. V Damlju so nas pričakali še belokranjski del ekipe – Zdenka, Marjeta, Leja in Darjan. Tam nas je izkušeni vodnik opremil z reševalnimi jopiči, vodnimi copati in vso potrebno opremo, nato pa nas odpeljal do izhodišča v Radencih, približno 15 kilometrov višje po reki.
Ob 9. uri smo zaveslali in sledila je skoraj štiriurna plovba po eni najlepših slovenskih rek. Kolpa nas je navdušila s svojo čisto vodo, neokrnjeno naravo in prijetno osvežitvijo v poletnem dnevu. Čeprav je bilo med nami nekaj začetnikov in tudi nekaj začetne treme, je ta hitro izginila že po prvih zavesljajih.
Na poti ni manjkalo smeha. Tu in tam se je kakšen čoln znašel na plitvini, pri brzicah smo se nekateri obrnili tudi za 180 stopinj, drug drugemu smo nagajivo odrivali čolne, se škropili z vodo in uživali v brezskrbnem druženju. Med postanki za okrepčilo so nas razvajali Marjetini domači kifeljčki in Lejina belokranjska pogača, za zdravico pa so poskrbele Zdenkine borovničke in domača kapljica.
Pred ciljem v Damlju smo vroč poletni dan izkoristili še za osvežitev v prijetni Kolpi, nato pa nas je na turistični kmetiji čakalo odlično kosilo. Ob njem smo podoživeli najbolj zabavne trenutke s plovbe, se še nasmejali dogodivščinam na reki in uživali v prijetnem druženju.
Takšna srečanja so za naš kolektiv veliko več kot le izlet. So priložnost, da se še bolje spoznamo, okrepimo medsebojne vezi in skupaj ustvarimo lepe spomine, ki jih potem prenašamo tudi v naše vsakodnevno delo z ljudmi. Verjamemo, da dobre medsebojne odnose gradimo tudi s takšnimi neformalnimi druženji. Povezana ekipa Društva Šola zdravja lažje ustvarja programe, s katerimi vsak dan skrbimo za zdravje in dobro počutje naših članov po vsej Sloveniji.
Zdaj pa še pesem. Erika Rajšp vedno kaj spesni, pa sem si rekla: zakaj pa ne bi še jaz? Tako lepa je bila naša dogodivščina, da bi bilo skoraj škoda, če ne bi pristala tudi v verzih. 🙂
JUHUHU 2
Ob štirih zjutraj
se še ptiči niso zmenili za nas.
Mi pa že na poti.
Domžale.
Ljubljana.
Starše.
Bela krajina.
Vsak iz svoje smeri.
•
Na dvorišču v Damlju
nas pričakajo reševalni jopiči.
Copati za vodo.
Pet modro rumenih čolnov.
In Kolpa.
Živahna in nežna.
Mirna in prijetna.
In nič hladna.
•
Prvi zavesljaji.
Prve brzice.
Prvi: »Pazi!«
Prvi: »Ajoj!«
In glasni smeh.
Veselo odmeva po čudoviti krajini .
Potem je šlo vse lažje.
In še bolj veselo.
•
Tu in tam obstanemo.
Tu in tam porivamo.
Nekdo se obrne.
Nekdo pristane v vodi.
Brzice odločajo.
Mi se sproščeno smejimo.
•
Nekdo se je izgubil pod čolnom.
Za hip.
Potem pride nazaj.
Premočena.
In še bolj nasmejana.
•
Marjetini kifeljčki.
Lejina belokranjska pogača.
Zdenkine borovničke.
Požirek vina.
Kolpa.
In čas,
ki bi ga radi ustavili.
•
Naš Simon spet nekaj ušpiči.
Nevidno priveže čoln
na vejo.
Mi pa vlečemo.
In vlečemo …
Kot da nas reka noče naprej.
Potem ugotovimo.
Joj, joj … Simon se igra.
•
Ko se nehamo bati,
(Pardon, jaz.
Ostali niso kazali strahu.)
Začnemo gledati.
Šele takrat vidimo,
kako zelena zna biti tišina.
In kako prijetno je slišati reko.
In gozd. In ptiče.
Naš spremljevalni orkester.
•
Na koncu,
skočimo še v Kolpo.
Ker nas privlači.
In ker se spodobi,
da se od reke
poslovimo
v njenem objemu.
•
Kosilo.
Smeh.
Pesmi. Moje.
In smo že na poti domov.
Do naslednjič.
Na Kolpo sem prišla s strahom.
Domov pa z JUHUHU-jem.
Poročala in spesnila: Neda Galijaš
Če pogrešate fotografije naših rafting podvigov – mobiteli so bili zaradi varnosti spravljeni v vodotesnih sodih, mi pa smo imeli ves čas v rokah vesla. Nekaj utrinkov z naših postankov je vendarle ujela Marjetica, za kar smo ji zelo hvaležni.
