Ob letu osorej za našo Joži iz skupine LJ – Nove Jarše

Na petek, 23. junija lani, se je izteklo življenje Jožefe Žibert, članice skupine Šole zdravja iz Novih Jarš. Naša Joži  je bila nepogrešljiva ne le v naši skupini, ampak tudi širše, kot pravi ga. Neda:  … Res je bila energična, poskočna in večna mladostnica, odzvala se je skoraj na vse prireditve, kamor se je vključila podružnica Ljubljana ali pa kar je društvo organiziralo. Od nje smo se  v krogu družine, sorodnikov, sodelavcev poslovile tudi  prijateljice in kolegice iz jarške skupine Šole zdravja.

Objavljamo govor ob slovesu od Joži in pisemce, ki ga je ob letu osorej napisal devetletni Anže, vnuček omenjene  prijateljice Nade:

Ljubljana, 28. 6. 2023

Draga  Joži!     

Spoznala sem te na neko megleno, prav nič prijazno januarsko jutro pred letom in pol, ko si priskakljala v skupino jarških telovadk v šoli zdravja kot kakšna frkljica s preveč energije in z nagajivim,  malce hudomušnim nasmehom. Dekleta so povedala, da si Joži, dolgoletna članica jarške šole zdravja. Pa je Ivanka v solzah prišepnila, da si bolna, da se te je lotila zlovešča bolezen in sem isti hip pomislila, da to pa že ne more biti res, da gre gotovo za eno od zdravniških zmot … Potem si še parkrat prišla telovadit. S povito roko. A nič drugačna kot prvič. Nič manj vesela, nič manj radoživa. In te je še Olga pohvalila, da si njena desna roka, da že leta vestno bdiš nad obveščanjem članic v zvezi z množico prireditev; da si ti tista, ki pošiljaš rojstnodnevne čestitke po elektronski pošti …

Potem sem te srečala na kolesu. Peljala si se na svoj vrt. V azil ob Savi, si rekla. Pohvalila si mojo oskubljeno frizuro in razumevajoče pritrdila, da nekaj časa traja, da se človek navadi na spremembo, na nov izgled. Ko sem slišala, da si bila učiteljica, sem začela razumevati, od kod žar v tvojih očeh, veselje do življenja, posebna energija. To ti dá delo z mladino, vsakodnevno druženje z najstniki, ki veliko vzamejo in še več dajo. A ni bilo le to! Ti si taka že prišla na ta svet. Svetla, sončna, topla oseba.

Potem te k telovadbi ni bilo več. In ko sva poklepetali z Nado, tvojo sosedo in prijateljico, otovorjeno z vrečkami iz trgovine, je povedala, da te ona trenutno oskrbuje, da se počutiš utrujeno, a da ti bo terapija z biološkimi zdravili gotovo pomagala. Da se ti, večna optimistka, boriš in da se ne misliš predati … Da si tudi še konec lanskega poletja v družbi na Vogarju sejala smeh in dobro voljo.  In da si hkrati  vztrajnemu usihanju moči znala prilagoditi pohodniške ture.

A ko doma res nisi več zmogla sama in si morala v bolnišnico in pozneje v Hišo  Ljubhospíca, si še vedno v duhu živo spremljala vsa dogajanja okoli Šole zdravja in njenih članic, z veseljem sprejemala obiske, skrivala pred nami bolečine in bila taka, kot smo te poznale: zabavna, radovedna, radoživa, pogumna … Rada si z obiskovalci obujala spomine na mnoga potovanja in razkrivala njihove čare in posebnosti, kar je bila tudi sicer tvoja strast. Gotovo tudi od tod širina in sprejemanje vsega, kar je večini tuje. In hkrati sprijaznjenje z omejitvami, ki so te priklenile na pogled skozi okno bolniške sobe.

Še štiri dni pred smrtjo si z Olgo pela “Dan ljubezni” in dan prej z Nado “Zêlene ôči”, čeprav si hkrati ugotavljala, da v tvojih očeh ugaša žar …

Ne bom ti v slovo rekla, da v miru počivaj, ker to ne bi bilo v tvojem stilu! Potuj, raziskuj, radovedno odkrivaj poti po onostranstvu, tam, kjer naj ne bi bilo ne trpljenja ne bolečin. In ko bo nebo najbolj nemirno, ko bodo oblaki kot podivjani konji galopirali po nebu, bomo me, tvoje sotelovadke, ki te že ves ta čas pogrešamo, vedele, da se tam v vesolju ne dolgočasiš, da najbrž žuriraš, plešeš, praznuješ in potuješ po še neraziskani neskončnosti!

Draga naša Joži,  med tvojo odsotnostjo so po zaslugi tvojih vrtnih prijateljev na tvojem vrtu še vedno bujno cvetele rože,  s katerimi se danes od tebe za zmeraj poslavljamo. Naj ti bo dobro tam …

                                                                                               Monika Vodeb, članica Šole zdravja v skupini LJ – Nove Jarše

In pisemce, ki ga je ob letu osorej  napisal devetletni Anže, vnuček omenjene  prijateljice Nade:

Joži v spomin

Ravno mineva leto dni, odkar nas je zapustila moja velika prijateljica in učiteljica Joži. Postala je svetla zvezda na nebu. Veliko ur smo preživeli skupaj: Joži, jaz, moj brat in babi Nada. Učila nas je rezanja buč za noč čarovnic, peljala na pohode. Velikokrat smo šli skupaj na Bled ali v Laško, kjer smo plavali in se potapljali. Mene in brata je tudi razvajala. Vedno je pripravila kako sladko dobroto. Čeprav se je babi jezila, da sladkarije niso zdrave, ni popustila. Vedno, ko gremo mimo hribčka, kjer so potrosili njen pepel, ji pomahamo in ji povemo, da jo ful pogrešamo. Verjamem pa, da ne samo mi, tudi ostali njeni prijatelji čutijo praznino, ker je ni več med nami.

Prehitro nam je pobegnila, ampak vem, da nas gleda in čuva na nebu.

                                                                                                                                                              Anže Podobnik, (9 let), junij 2024

In še en pogovor z Joži, ki ga je za TV Vaš kanal pripravil dr. Grishin

TV Vaš kanal, Nikolay Grishin, 13. 1. 2021
Šola zdravja v vašem domu 32” – gostje Jožefa Žibert in Olga Pušnik, LJ – Nove Jarše

Povezane Objave