V skupini Krka letošnja pomlad ni bila zaznamovana le z redno jutranjo vadbo, temveč tudi s prijetnimi medgeneracijskimi srečanji in novimi povezovanji. Ko o skupini piše nekdo, ki se ji je pridružil šele pred kratkim, so takšni vtisi še posebej dragoceni. Nova članica skupine Šola zdravja Krka Elida Antonič je v svojem zapisu strnila nekaj dogodkov, ki so zaznamovali letošnjo pomlad in jo prepričali, da v Krki vlada posebna povezanost med ljudmi.
»Vsi “ta oranžni” vemo, kaj pomeni kratica ŠZ: zdravje, spoštovanje, povezanost, veselje do gibanja in še mnogo lepih, pozitivnih stvari … A naši skupini Krka se bo letošnja pomlad vtisnila v spomin tudi zaradi dveh posebnih dogodkov.
Prvi se je zgodil 30. marca, ko so nas otroci Vrtca Krka povabili na svojo prireditev, ki so jo poimenovali Skupaj nam je lepo. Pripravili so nam zelo prisrčno predstavo o življenju na podeželju, na kateri so nastopili prav vsi otroci, od malčkov do predšolskih. Predstavili so nam, kako se pripravi tradicionalni slovenski zajtrk. Neverjetno, kako sproščeni, zabavni in prisrčni so bili.
Nato pa smo nastopili mi. Na kratko smo otrokom in staršem povedali, kdo smo in kaj nam pomeni naše gibanje. A verjamem, da nas v vasi vsi dobro poznajo, saj nas že nekaj let vidijo vsako jutro, kako pridni smo. Božo jim je recitiral pesmico Otona Župančiča Vrabci in strašilo. Čiv-čiv, še dolgo bom živ, živ-žav, še dolgo bom zdrav. Nato smo skupaj še malce potelovadili. Vsega sicer ni bilo mogoče izvesti v nabito polni dvorani, bilo pa je lepo, veselo in predvsem povezovalno.
Drugi podoben dogodek se je zgodil 21. maja, ko so nas šolarji Podružnične šole Krka povabili na svojo uro športne vzgoje. Ali pa smo morda mi povabili njih na našo vadbo. Saj je vseeno – glavno je, da so ob osmih zjutraj prišli vsi učenci od prvega do petega razreda na naše oziroma njihovo igrišče. In ni jih bilo malo, približno sto! Pa še nas oranžnih dvajset in seveda vse učiteljice, tako da je bilo igrišče polno mladih in po srcu mladih telovadcev.
Neverjetno, kako pridni so bili. Vsi so resno gledali našo voditeljico in poskušali posnemati gibe, ki so za nas že zelo znani, njim pa so bili morda malce tuji. Morda bi se raje igrali z žogo ali skakali s kolebnico, a zdržali so! Petintrideset minut koncentracije ni malo za tako majhne otroke. Sem in tja sem za hrbtom slišala deklico, ki je popravljala sošolko: »Pa ne tako, tako moraš narediti!« Veliko vnučkov je pomahalo babici, ki je telovadila v oranžnem krogu.
Ob koncu smo jih pohvalili, se jim zahvalili in tudi oni nam. Meni se je zdelo, da so kar malo ponosno odkorakali v svoje učilnice na uro matematike, angleščine, slovenščine … Mi pa smo še malo poklepetali in se zadovoljno odpravili domov. Prav nič utrujeni nismo bili, le veseli, da smo spet preživeli eno lepo, sončno jutro.
Sama sem prišleka v vasi Krka, šele eno leto telovadim tu. Pred tem sem vas poznala le po izviru reke Krke, a sem zelo hitro začutila pozitivno vzdušje, ki prevladuje v vasi. Ljudje so povezani, pomagajo drug drugemu in živijo skupaj. In prav je tako.
Še en dogodek pa se je zgodil samo meni. Povabljena sem bila na regijsko srečanje skupine Žiri, kjer sem po štiridesetih letih spet srečala in objela staro prijateljico iz Ljubljane. A to je že druga zgodba …
Zapisala: Elida Antonič, članica skupine Krka
